Metlika

Dolenjska

Metliški grad (naslov Trg svobode 4) je značilen primer raščene arhitekture in mestnega gradu. Stoji v starem delu mesta na najvišji točki pomola med potokom Obrh in nekdanjo strugo potoka Bojica in se z nepravilno tlorisno zasnovo prilagaja terenu. Zrasel je iz srednjeveške utrdbene osnove in se v pisnih virih prvič omenja leta 1338. Na njegovo srednjeveško poreklo nas opozarja le vhodni stolp in poznogotsko okno v 1. nadstropju jugovzhodnega trakta. Sredi 13. stoletja so bili tu koroški grofje Spanheimi, nato češki kralj Otokar II. in goriški grofje, katerim so po njihovem izumrtju 1374 sledili Habsburžani.

Skupaj z mestom je predvsem v 15. in 16. stoletju grad igral ključno vlogo pri obrambi Kranjske pred turškimi vpadi. S postavitvijo Karlovca, nove osrednje utrdbe južnega dela Vojne krajine leta 1579, je turški pritisk na Metliko in Belo krajino pričel pojemati in na začetku 17. stoletja povsem prenehal. Zaradi tega je bila grajska stavba v 17. stoletju v precej slabem stanju. Na Valvasorjevi upodobitvi v Slavi vojvodine Kranjske (1689) učinkuje še povsem trdnjavsko in je bila po polihistorjevih besedah »povsem blizu propada in tako uničena, da je v njej komajda mogoče bivati«. Je pa današnjo tlorisno peterokotno zasnovo grad dobil prav v 17. stoletju. Notranje arkadno dvorišče zapira pet enonadstropnih stanovanjskih traktov. Na severni strani se je ohranil eden izmed dveh bastionov, v jugovzhodnem vogalu dvorišča pa je v nadstropju ohranjena grajska kapela, ki sloni na arkadnih lokih.

Leta 1578 so bili lastniki gradu grofje Alapi, za njimi proti koncu 16. stoletja Frankopani. V začetku 17. stoletja je bil v rokah grofov Erdȍdyjev, ki so ga nato 1620 prodali bratom Petru, Gregorju in Mihaelu pl. Wazenbergu. Gregor je v oporoki iz 1646 Metliko skupaj z drugima dvema wazenberškima gospostvoma Mirno in Dobom spremenil v fidejkomis pod pogojem, da Mirno in pol gospostva Metlika do svoje smrti uživa njegova hči Kordula, po njeni smrti pa se vsi združijo v enoten fidejkomis. Kordula (kasneje verjetno poročena z nekim Paradeiserjem) je leta 1650 svojo polovico gospostva prodala stricu Mihaelu, ki je postal edini lastnik. Pozneje je njegova snaha Ana Marija Wazenberg (roj. baronica De Leo pl. Löwenberg) kot vdova metliško gospostvo prodala – najprej leta 1682 manjši del Janezu Adamu grofu Purgstallu in večji del Francu Bernardu grofu Lichtenbergu. Slednji je do leta 1691 odkupil celotno gospostvo. Njegov sin Jurij Sigmund grof Lichtenberg je 1714 grad prodal zagrebškemu stolnemu kapitlju, v lasti katerega je ostal vse do požara 1790. Po inventarnem popisu v urbarju iz leta 1723, ko je bil grad v lasti zagrebškega kapitlja, je bila njegova notranjščina zelo skromno opremljena. V njej je, kot kaže, bival le upravitelj, poleg njegove pisarne in spalnice je bilo nekaj pohištva le še v pisarjevi sobi, opremljena pa je bila tudi kuhinja.

Le dve leti po požaru, leta 1792, je grad kupil ljubljanski meščan in krčmar Jožef Savinšek. Ta se je takoj po nakupu preselil v Metliko in kompleks povsem prenovil. Nasledil ga je sin Andrej in potem njegov sin Jožef, dr. prava in prvi v družini z nazivom vitez (od 1871 vitez pl. Savinschegg). Rodbinski grb – v ščitu trije drug v drugega vpeti obroči –  je vklesan v kamen nad vhodom v metliški grad.

Po požarih v letih 1705 in 1790 so grad obnavljali in dobil je značaj udobne mestne rezidence. Obnovljena sta bila oba  poznogotskega trakta palacija, v celoti je bil pozidan enonadstropen južni trakt, ki je povezan s palacijem strnil celotno grajsko tkivo. Na treh straneh so uredili slopaste arkadne hodnike, ki so obdali grajsko dvorišče. Ostanke obzidja v predgradju so porušili in odstranili. Čelna fasada vhodnega stolpa ima po rekonstrukciji poznobaročno podobo iz 18. stoletja. Na zunanji fasadi je ohranjena neoklasicistična členitev z rustikalno obdelavo pritličja iz 19. stoletja.

Zaradi dolgov je bil leta 1899 Savinšek prisiljen grad prodati, sam pa se je odselil na Dunaj (umrl je v Gradcu 1910). Grad je kupila Ljudska posojilnica V Ljubljani, ta pa ga je 1906 prodala Prvi dolenjski posojilnici v Metliki. Po 2. svetovni vojni je grad postal splošno ljudsko premoženje.

Maja 1954 je v gradu začel delovati Belokranjski muzej. S postopno obnovo se je širila tudi stalna razstava muzeja, ki danes obsega celo prvo nadstropje in del pritličnega arkadnega hodnika severnega trakta, kjer je bil 1998 postavljen lapidarij. Stalne razstave v muzeju so: Življenje ljudi v Beli Krajini od prazgodovine do sredine 20. stoletja, Vinogradništvo in vinarstvo Bele krajine, Metlika in njen grad skozi stoletja, Vsa čast in slava Josipu Savinšku, ustanovitelju požarne brambe in zadnjemu metliškemu graščaku. Leta 1981 so v gradu odprli Ganglovo razstavišče za občasne razstave.

V letih 1999 in 2000 je potekala velika obnova: zamenjani so bili celotno ostrešje in kritina, stropi prvega nadstropja in stavbno pohištvo. Leta 2012 se je nadaljevalo z gradbenimi deli, in sicer obnova podstrešja, na novo so prekrili polovico strehe, v notranjosti pa so uredili ogrevanje, prezračevanje in razsvetljavo ter položili parket. Urejena je bila tudi soba na vrhu vhodnega stolpa gradu (dela do 2013). Ob 150-letnici metliških gasilcev leta 2019 ter v spomin na zadnjega metliškega graščaka in ustanovitelja požarne brambe v Metliki Josipa Savinška je bila v sobi na vrhu vhodnega stolpa gradu postavljena stalna razstava, opremljena s predmeti iz 2. polovice 19. stoletja.

Pred gradom je bil leta 1957 urejen terasast park, za katerega je načrt izdelala domačinka, arh. Gizela Šuklje. V njem je več NOB spomenikov: monumentalen bronast Papičev kip Belokranjskega partizana, doprsni kip Josipa Broza Tita (Zdenko Kalin), štirje narodni heroji ter spominska plošča padlim borcem. Pot do gradu na desni strani obdajajo v vrsti postavljeni bronasti doprsni spomeniki pomembnih Belokranjcev: Otona Župančiča, dr. Nika Županiča, Alojza Gangla in Engelberta Gangla, delo akademskih kiparjev Zdenka Kalina, Julija Papiča in Jožeta Vrščaja. V neposredni bližini gradu (Trg svobode 5) je Slovenski gasilski muzej dr. Branka Božiča; v Metliki je bila namreč leta 1869 ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem.

V gradu danes domuje Belokranjski muzej Metlika. V pritličju so restavracija, TIC, poročna dvorana in muzejska trgovina. V grajski kleti je vinoteka (Grajska klet Šturm).

Namembnost


V gradu je bilo ograjno sodišče (om. 1365). Do leta 1556 sedež nominalnega glavarja grofije Slovenske marke in Metlike, nato pa je bil skupaj z zemljiškim gospostvom podeljen v zastavo. Bil je sedež deželnega glavarja. V 19. stoletju, od približno 1860, je bilo v gradu okrajno sodišče. Med letoma 1931–1936 je bil tukaj sedež metliškega sreza, med 2. svetovno vojno pa je od kapitulacije Italije do osvoboditve v njem delovalo sodišče belokranjskega področja. V gradu je bil tudi oddelek oficirske šole Glavnega štaba Slovenije. Leta 1951 se je v njem naselil Belokranjski muzej, ki je stavbo dobil v upravljanje leta 1963.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Muzej
  • Vzgojno-izobraževalni zavod

Današnja namembnost

  • Gostinski objekt
  • Muzej

Izpostavljeno


renesansa, barok, historizem
stolp, dvorec, portal, grajska kapela, dvoriščne arkade, grajski vodnjak, trdnjava, palacij

Metliški grad (naslov Trg svobode 4) je značilen primer raščene arhitekture in mestnega gradu. Stoji v starem delu mesta na najvišji točki pomola med potokom Obrh in nekdanjo strugo potoka Bojica in se z nepravilno tlorisno zasnovo prilagaja terenu. Zrasel je iz srednjeveške utrdbene osnove in se v pisnih virih prvič omenja leta 1338. Na njegovo srednjeveško poreklo nas opozarja le vhodni stolp in poznogotsko okno v 1. nadstropju jugovzhodnega trakta. Sredi 13. stoletja so bili tu koroški grofje Spanheimi, nato češki kralj Otokar II. in goriški grofje, katerim so po njihovem izumrtju 1374 sledili Habsburžani.

Skupaj z mestom je predvsem v 15. in 16. stoletju grad igral ključno vlogo pri obrambi Kranjske pred turškimi vpadi. S postavitvijo Karlovca, nove osrednje utrdbe južnega dela Vojne krajine leta 1579, je turški pritisk na Metliko in Belo krajino pričel pojemati in na začetku 17. stoletja povsem prenehal. Zaradi tega je bila grajska stavba v 17. stoletju v precej slabem stanju. Na Valvasorjevi upodobitvi v Slavi vojvodine Kranjske (1689) učinkuje še povsem trdnjavsko in je bila po polihistorjevih besedah »povsem blizu propada in tako uničena, da je v njej komajda mogoče bivati«. Je pa današnjo tlorisno peterokotno zasnovo grad dobil prav v 17. stoletju. Notranje arkadno dvorišče zapira pet enonadstropnih stanovanjskih traktov. Na severni strani se je ohranil eden izmed dveh bastionov, v jugovzhodnem vogalu dvorišča pa je v nadstropju ohranjena grajska kapela, ki sloni na arkadnih lokih.

Leta 1578 so bili lastniki gradu grofje Alapi, za njimi proti koncu 16. stoletja Frankopani. V začetku 17. stoletja je bil v rokah grofov Erdȍdyjev, ki so ga nato 1620 prodali bratom Petru, Gregorju in Mihaelu pl. Wazenbergu. Gregor je v oporoki iz 1646 Metliko skupaj z drugima dvema wazenberškima gospostvoma Mirno in Dobom spremenil v fidejkomis pod pogojem, da Mirno in pol gospostva Metlika do svoje smrti uživa njegova hči Kordula, po njeni smrti pa se vsi združijo v enoten fidejkomis. Kordula (kasneje verjetno poročena z nekim Paradeiserjem) je leta 1650 svojo polovico gospostva prodala stricu Mihaelu, ki je postal edini lastnik. Pozneje je njegova snaha Ana Marija Wazenberg (roj. baronica De Leo pl. Löwenberg) kot vdova metliško gospostvo prodala – najprej leta 1682 manjši del Janezu Adamu grofu Purgstallu in večji del Francu Bernardu grofu Lichtenbergu. Slednji je do leta 1691 odkupil celotno gospostvo. Njegov sin Jurij Sigmund grof Lichtenberg je 1714 grad prodal zagrebškemu stolnemu kapitlju, v lasti katerega je ostal vse do požara 1790. Po inventarnem popisu v urbarju iz leta 1723, ko je bil grad v lasti zagrebškega kapitlja, je bila njegova notranjščina zelo skromno opremljena. V njej je, kot kaže, bival le upravitelj, poleg njegove pisarne in spalnice je bilo nekaj pohištva le še v pisarjevi sobi, opremljena pa je bila tudi kuhinja.

Le dve leti po požaru, leta 1792, je grad kupil ljubljanski meščan in krčmar Jožef Savinšek. Ta se je takoj po nakupu preselil v Metliko in kompleks povsem prenovil. Nasledil ga je sin Andrej in potem njegov sin Jožef, dr. prava in prvi v družini z nazivom vitez (od 1871 vitez pl. Savinschegg). Rodbinski grb – v ščitu trije drug v drugega vpeti obroči –  je vklesan v kamen nad vhodom v metliški grad.

Po požarih v letih 1705 in 1790 so grad obnavljali in dobil je značaj udobne mestne rezidence. Obnovljena sta bila oba  poznogotskega trakta palacija, v celoti je bil pozidan enonadstropen južni trakt, ki je povezan s palacijem strnil celotno grajsko tkivo. Na treh straneh so uredili slopaste arkadne hodnike, ki so obdali grajsko dvorišče. Ostanke obzidja v predgradju so porušili in odstranili. Čelna fasada vhodnega stolpa ima po rekonstrukciji poznobaročno podobo iz 18. stoletja. Na zunanji fasadi je ohranjena neoklasicistična členitev z rustikalno obdelavo pritličja iz 19. stoletja.

Zaradi dolgov je bil leta 1899 Savinšek prisiljen grad prodati, sam pa se je odselil na Dunaj (umrl je v Gradcu 1910). Grad je kupila Ljudska posojilnica V Ljubljani, ta pa ga je 1906 prodala Prvi dolenjski posojilnici v Metliki. Po 2. svetovni vojni je grad postal splošno ljudsko premoženje.

Maja 1954 je v gradu začel delovati Belokranjski muzej. S postopno obnovo se je širila tudi stalna razstava muzeja, ki danes obsega celo prvo nadstropje in del pritličnega arkadnega hodnika severnega trakta, kjer je bil 1998 postavljen lapidarij. Stalne razstave v muzeju so: Življenje ljudi v Beli Krajini od prazgodovine do sredine 20. stoletja, Vinogradništvo in vinarstvo Bele krajine, Metlika in njen grad skozi stoletja, Vsa čast in slava Josipu Savinšku, ustanovitelju požarne brambe in zadnjemu metliškemu graščaku. Leta 1981 so v gradu odprli Ganglovo razstavišče za občasne razstave.

V letih 1999 in 2000 je potekala velika obnova: zamenjani so bili celotno ostrešje in kritina, stropi prvega nadstropja in stavbno pohištvo. Leta 2012 se je nadaljevalo z gradbenimi deli, in sicer obnova podstrešja, na novo so prekrili polovico strehe, v notranjosti pa so uredili ogrevanje, prezračevanje in razsvetljavo ter položili parket. Urejena je bila tudi soba na vrhu vhodnega stolpa gradu (dela do 2013). Ob 150-letnici metliških gasilcev leta 2019 ter v spomin na zadnjega metliškega graščaka in ustanovitelja požarne brambe v Metliki Josipa Savinška je bila v sobi na vrhu vhodnega stolpa gradu postavljena stalna razstava, opremljena s predmeti iz 2. polovice 19. stoletja.

Pred gradom je bil leta 1957 urejen terasast park, za katerega je načrt izdelala domačinka, arh. Gizela Šuklje. V njem je več NOB spomenikov: monumentalen bronast Papičev kip Belokranjskega partizana, doprsni kip Josipa Broza Tita (Zdenko Kalin), štirje narodni heroji ter spominska plošča padlim borcem. Pot do gradu na desni strani obdajajo v vrsti postavljeni bronasti doprsni spomeniki pomembnih Belokranjcev: Otona Župančiča, dr. Nika Županiča, Alojza Gangla in Engelberta Gangla, delo akademskih kiparjev Zdenka Kalina, Julija Papiča in Jožeta Vrščaja. V neposredni bližini gradu (Trg svobode 5) je Slovenski gasilski muzej dr. Branka Božiča; v Metliki je bila namreč leta 1869 ustanovljena prva požarna bramba na Slovenskem.

V gradu danes domuje Belokranjski muzej Metlika. V pritličju so restavracija, TIC, poročna dvorana in muzejska trgovina. V grajski kleti je vinoteka (Grajska klet Šturm).

Namembnost

V gradu je bilo ograjno sodišče (om. 1365). Do leta 1556 sedež nominalnega glavarja grofije Slovenske marke in Metlike, nato pa je bil skupaj z zemljiškim gospostvom podeljen v zastavo. Bil je sedež deželnega glavarja. V 19. stoletju, od približno 1860, je bilo v gradu okrajno sodišče. Med letoma 1931–1936 je bil tukaj sedež metliškega sreza, med 2. svetovno vojno pa je od kapitulacije Italije do osvoboditve v njem delovalo sodišče belokranjskega področja. V gradu je bil tudi oddelek oficirske šole Glavnega štaba Slovenije. Leta 1951 se je v njem naselil Belokranjski muzej, ki je stavbo dobil v upravljanje leta 1963.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Muzej
  • Vzgojno-izobraževalni zavod

Današnja namembnost

  • Gostinski objekt
  • Muzej

Lastniki

Goriški grofje (–1374)

Habsburžani (deželnoknežja komorna posest) (1374)

Andrej Apprecher (do 1497)

Bratovščina sv. Rešnjega Telesa, župnija Metlika (?, od 1497)

Grofje Alapi (om. 1578)

Grofje Frankopani (konec 16. stoletja)

Grofje Erdȍdy (ok. 1600–1620)

Bratje Peter, Gregor, Mihael pl. Wazenberg (1620)

Kordula pl. Wazenberg (por. Paradeiser)

Ana Marija grofica Wazenberg (roj. baronica De Leo pl. Löwenberg (1677–1682)

Janez Adam grof Purgstall, Franc Bernard grof Lichtenberg (1682–1691)

Franc Bernard grof Lichtenberg (1691–)

Jurij Sigmund grof Lichtenberg (?–1714)

Zagrebški stolni kapitelj (1714–1792)

Jožef Savinšek (1792–1824)

Andrej Savinšek (1824–1858 †)

Jožef Andrej Savinšek (1858–1899)

Ljudska posojilnica v Ljubljani (1899–1903)

Prva dolenjska hranilnica in posojilnica v Metliki (1906–1945)

Država Republika Slovenija

Grad in mesto Metlika v J. V. Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1679

Grad z vzhoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Glavni portal (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grb plemenitih Savinškov (Savinschegg) (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Notranje dvorišče (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Notranje dvorišče (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grajska kapela (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Doprsni spomeniki NOB (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Julij Papič, Belokranjski partizan in Zdenko Kalin, Josip Broz Tito (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Metlika, Metlika, Slovenija

Literatura

-Jože DULAR, Metlika skozi stoletja, Ljubljana 1961, str. 105–108, passim.

-Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997, str. 209–210.

-Dušan KOS, Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Ljubljana 2005, str. 189–190.

-Milko KOS, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), I, Ljubljana 1975, str. 365.

-Miha KOSI, “Onstran gore, tostran Ogrske” (Bela krajina v poznem srednjem veku), v: Črnomaljski zbornik. Zbornik historičnih razprav ob 780-letnici prve omembe naselja in 600-letnici prve omembe Črnomlja kot mesta, Črnomelj 2008, str. 119–157.

Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 130.

-Miha PREINFALK, Plemstvo v Metliki 18. stoletja: primer družine Erberg in njene socialne mobilnosti, v: Neumarkt – Mottling – Metlika. Nastanek in razvoj mesta od konca 13. do začetka 19. stoletja, Metlika 2018, str. 311–327.

-Mariano RUGÁLE, Miha PREINFALK, Blagoslovljeni in prekleti, 1. del: Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2010, str. 151–154.

– Majda SMOLE, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 292–923.

-Helena SERAŽIN, Gizela Šuklje, v: V ospredje. Pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja/ To the Fore. Female Pioneers in Slovenian Architecture, Civil Engineering and Design (ur. Helena Seražin), Ljubljana 2020, str. 204–208.

-Ivan STOPAR, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 2: Dolenjska, 5: Bela Krajina, Ljubljana 2004, str. 51–62.

-Janez Vajkard VALVASOR, Möttling–Metlika, Slava vojvodine Kranjske, 11. knjiga (faksimiliran natis, III, Ljubljana 2011), str. 383–389.

Vodnik po slovenskih muzejih. 252 muzejev in galerij (ur. Andreja Rihter, Marjeta Ciglenečki), Ljubljana 2001, str. 106–107.

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji